RKS -Območno združenje Radovljica in Krajevna organizacija RK Radovljica– 84 let 

Najbolj izvirna ideja o Rdečem križu se je rodila že davnega leta 1859 sredi vojnih strahot na solferinskem bojišču v severni Italiji z željo, ublažiti trpljenje okrog 40.000 ranjenim vojakom, ki so obležali na bojnem polju ob popolni nesposobnosti sanitete, da jim pomaga.

Švicar Henry Dunant je strahoto doživel in jo opisal tudi v svoji knjigi Bitka za Solferino. Dve pomembni sporočili sta zapisani v njegovi knjigi: Ali na svetu res ni organizacije, ki bi pomagala ne-vojskujočim in nudila pomoč ob naravnih in drugih nesrečah civilnemu prebivalstvu? Ali res ni organizacije, ki bi izobraževala ljudi za tovrstno pomoč?

Že 26. oktobra 1863 je bila v Ženevi Mednarodna konferenca za ustanovitev RK in sprejeto enotno znamenje za znak razpoznavanja – Rdeči križ na beli podlagi.
Danes je Rdeči križ največja in ena najpomembnejših človekoljubnih organizacij na svetu.
Rdeči križ je pognal globoke korenine v življenje vseh dežel in vseh ljudi, ki želijo narediti svet bolj človeški, saj organizacija že sama po sebi pomeni vest človeštva, zaradi svoje narave dela in nenehne prisotnosti.

Takoj po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Rdeči križ Slovenije formalno izstopil iz RK Jugoslavije. Leta 1993 je Rdeči križ Slovenije priznal tudi Mednarodni odbor RK v Ženevi. Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca pa ga je, na svoji generalni skupščini, potrdila kot novega člana.

Na našem območju, ki zajema občine Bled, Bohinj, Gorje in Radovljico, je kot pisni verodostojni dokument prva izdana samarijanska izkaznica z letnico 1939. Torej štejemo že 84 let neprekinjenega dela na humanitarno socialnem področju. Koliko generacij neumornih prostovoljcev in prostovoljk je soustvarjalo v vseh teh letih, ki so jih združevali predsedniki in predsednice: JOŽE KEJŽAR, VERA ČAMPA, JOŽE KURALT, STANKO ADAM, ZORKO JUSTIN in ANICA SVETINA ni moč prešteti.

Okrajna organizacija RK je imela najprej svoje prostore v Partizanu v Radovljici, nato nad knjižnico v Radovljici, se začasno preselila v Radovljiško graščino in nato še zadnja selitev v prostore Šarčeve vile v Radovljici na Gorenjski cesti 25, kjer ima sedež RKS-Območno združenje Radovljica še danes.
Večkrat se je selilo tudi centralno skladišče. Iz Begunj, kjer je delovalo od leta 1966 pa do začetka devetdesetih let. Začasna rešitev priročnega skladišča je bila tudi garaža pod Radovljiško knjižnico. Sedaj ima RKS-OZ Radovljica, za katerega je skrb prevzela Krajevna organizacija Radovljica centralno skladišče v Prešernovi 1 v Radovljici in skladišče v prostorih bivše lekarne v Lescah.

Ko govorimo o RKS-OZ Radovljica nikakor ne moremo mimo obdobja vojne za Slovenijo in njene poizvedovalne službe. RKS-OZ Radovljica je evidentirala preko 950 imen takrat iskanih ali pogrešanih oseb. Tudi, ko je v Ljubljani že začel delovati Urad za priseljence in begunce, je prav RKS-OZ Radovljica aktivno sodelovala. Evidentirani so pripadniki takratne JLA, kot vojni ujetniki leta 1991, begunci iz Hrvaške in Bosne leta 1992 in Albanci iz Kosova še v letu 1994. Koliko oblačil, obutve, toplih obrokov, prehranskih paketov in da ne opisujemo posebej neprekinjenega dežurstva je bilo postorjenega, vedo samo tisti prostovoljci in prostovoljke, ki so takrat sodelovali. Zato še vedno ostaja odprto vprašanje – OZRK Radovljica kot organizacija – in veterani vojne za Slovenijo.

Zakon o RK, ki ga je sprejela leta 1993 skupščina Republike Slovenije, nalaga Rdečemu križu kot javna pooblastila za področje krvodajalstva, izobraževanja in naloge poizvedovalne službe.

Poslanstvo Rdečega križa temelji na načelih: humanosti, nepristranskosti, neodvisnosti, prostovoljnosti, enotnosti in univerzalnosti. Pri svojem delu prostovoljke in prostovoljci RKS-OZ Radovljica upoštevajo, da obstoji poleg trpljenja zaradi vojn tudi drugo trpljenje, to je bolečina, ki izvira iz revščine, socialne nepravičnosti, bolezni, nasilja, izkoriščanja in še številnih drugih razlogov, ki vedno bolj otežujejo normalno življenje ter povzročajo takšno stanje, ki je lahko najbolj boleče in nevarno od vojne same. Prav v zadnjem času, ko se ruši temeljno zaupanje med ljudmi, je morebiti čas, da odkrivamo pravo vrednost tistega, česar denar ne more kupiti. To je tudi priložnost za zahvalo vsem prostovoljcem in prostovoljkam Rdečega križa in tudi vsem tistim, ki jim stojite ob strani in jim pri njihovem delu pomagate.

Anica Svetina